Dinaricum | Dinaridi
14917
page-template-default,page,page-id-14917,ajax_fade,page_not_loaded,,show_loading_animation,wpb-js-composer js-comp-ver-4.5.2,vc_responsive
 

Dinaridi

... gorovje zahodnega Balkanskega polotoka

Dinaridi so mlado nagubano gorstvo zahodnega Balkanskega polotoka, ki poteka od Tolminskega, kjer meji na Alpe, vzdolž Jadranskega morja in se vleče vse do Prokletij na Kosovem in v Albaniji.

Severni Dinaridi so veliko, strnjeno območje ohranjene narave izjemne naravovarstvene vrednosti. Širše območje notranjskega Snežnika skupaj z Gorskim Kotarjem na Hrvaškem tvori največji strnjen gozdni kompleks v srednji Evropi. Večino območja pokrivajo jelovo bukovi gozdovi (Omphalodo-Fagetum), v katerih prevladujejo štiri drevesne vrste, bukev (Fagus sylvatica), jelka (Abies alba), smreka (Picea abies) in gorski javor (Acer pseudoplatanus).

Na območju Dinaridov so največje površine ohranjenega in sklenjenega gozda, ne le v Sloveniji, temveč tudi v Evropi.

V času pleistocenskih ohladitev so se v Dinaridih oblikovala ledenodobna zatočišča, ki so v času ledenih dob številnim rastlinskim in živalskim vrstam predstavljala zatočišča in jim omogočila preživetje. Pri tem je bila ključna smer gubanja gorstva, ki pri Dinaridih poteka v v smeri SZ – JV. To je živalim in rastlinam v času širjenja ledenega pokrova, za razliko od Alp, ki so nagubane v smeri Z – V, v poledenitvah in poledenitvenih sunkih (glaciali, stadiali) omogočalo umikanje prosti jugu in ponovno vračanje proti severu ob otoplitvah (interglaciali, interstadiali). Topla ledenodobna zatočišča (refugiji) pa so hkrati delovala kot mikroklimatski otoki, od koder so se po otoplitvah vrste lahko hitro širile v okoliški prostor. V času ohladitev so omogočala preživetje vrst, hkrati pa je v njih potekal pospešen razvoj novih vrst in podvrst ter nastanek ene od vročih točk biodiverzitete v Evropi.

Zaradi nedostopnosti terena, redke poseljenosti in neprimernosti za kmetovanje je bil vpliv človeka na tem območju relativno majhen. Obsežni gozdovi, ki brez vidne razmejitve prečkajo državno mejo, so se tako ohranili in še danes nudijo zatočišče številnim evropsko pomembnim ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam, od katerih mnogih ne najdemo nikjer drugje (endemne vrste ali endemiti).

To je eno redko evropskih območij, kjer sobivajo tri evropske velike zveri – evrazijski ris (Lynx lynx), volk (Canis lupus) in rjavi medved (Ursus arctos). V zadnjih letih pa redno beležimo tudi prisotnost šakala (Canis aureus).

Od malih zveri na območju živijo lisica (Vulpes vulpes), divja mačka (Felis silvestris), vidra (Lutra lutra), hermelin (Mustela erminea), mala podlasica (Mustela nivalis), dihur (Mustela putorius), kuna zlatica (Martes martes), kuna belica (Martes foina) in jazbec (Meles meles).

V dinarskih gozdovih je mogoče opaziti tudi nekatere redke vrste ptic, kot sta belohrbti detel (Dendrocopos leucotos) in mali muhar (Fiscedula parva). Večji del slovenskega območja Dinaridov je vključenega v Natura 2000 omrežje (glej sliko) s pomembnimi vrstami, kot so širokouhi netopir (Barbastella barbastellus), koconogi čuk (Aegolius funereus), gozdni jereb (Bonasa bonasia), pivka (Picus canus), črtasti medvedek (Callimorpha quadripunctaria), alpski kozliček (Rosalia alpina) ter številne endemne vrste podzemne favne, ki je ena najbogatejših na svetu.

  • Živi samotarsko
  • Velikost domačega okoliša je cca 200-300 km2
  • Pleni predvsem srnjad
  • V Slovenijo ponovno naseljen v sedemdesetih letih 20. stoletja
  • Zaradi parjenja v sorodstvu je populacija ogrožena
  • Po nekaterih ocenah jih živi v Sloveniji le še okoli 15

Ris in človek

Zaradi samotarskega in prikritega načina življenja se zdi ris mističen in je širše v družbi v primerjavi z medvedom in volkom bistveno manj poznan. Tako o risu med ljudmi krožijo številne zmote. Ena od največjih je, da je ris krvoločna zver, ki žival ubije in spije kri, poje pa le malo mesa. Resnica je ta, da se ris na svoj plen vrača več dni, dokler ne poje vsega kar je zanj užitno oz. mu ga ne »ukrade« kateri od mrhovinarjev. Prav tako ne velja, da risi živijo na drevesih. Ta napačna predstava izvira iz časov, ko so rise lovili s psi pred katerimi so zbežali na drevo. Več o napačnih predstavah o risih lahko najdete v članku naših članov v reviji Lovec na tej povezavi.

Danes je izmed vseh treh naših velikih zveri z vidika človekovih aktivnosti in s stališča javnosti najmanj problematičen. Sicer ris človeku ni nevaren in za primer napada risa na človeka do sedaj ni znanega podatka. V večini evropskih držav je danes zavarovana vrsta, ki jo je treba varovati tudi po Habitatni direktivi EU. V nekaterih državah je danes zakonit lov na risa v manjšem obsegu dovoljen, ponekod pa resno grožnjo predstavlja krivolov.

Ris in njegova vloga v ekosistemu

Ris je največja evropska mačka, saj na severu lahko tehta tudi do 35 kg, pri nas pa imajo le okoli 20 kg. Z izjemo samic z mladiči so to samotarske živali, ki so izrazito teritorialne, pri čemer se teritoriji samcev prekrivajo s teritoriji večih samic, teritoriji istega spola pa se izključujejo. Pri nas se samci gibljejo na območjih velikih od 200 do 300 km2, samice pa potrebujejo nekoliko manjša območja. Na severu, kjer je hrane manj, lahko ti tako imenovani »domači okoliši« presegajo 1000 km2.

Vse tri naše velike zveri so v dinarskem gozdnem ekosistemu ključne vrste, saj pomebno vplivajo na delovanje ekosistema. Podobno kot volk je tudi ris na vrhu prehranskega spleta in s svojim plenjenjem vpliva na številčnost svojih plenskih vrst, predvsem srnjadi. Letno risi znotraj svojega teritorija uplenijo okoli 50 parkljarjev v rangu velikosti srne. So selektivni plenilci in večinoma plenijo mlajše živali in živali v slabši kondiciji (zaparazitirane, podhranjene, bolne) ter s tem uravnavajo zdravstveno stanje populacije, vplivajo na naravno selekcijo ter na vedenje parkljarjev v naravnem okolju. Če ne bi bilo plenilcev, ki bi omejevali rast populacije rastlinojedov, bi lahko njihovo prekomerna številčnost negativno vplivala na rastlinski pokrov, kar lahko povzroči znatno škodo pri ekonomskem izkoriščanju gozdnega prostora. Tudi ostanki risovega plena imajo pomeben vpliv na delovanje dinarskega gozdnega ekosistema, saj predstavljajo vir mrhovine, ki je na voljo različnim živalim – lisici, medvedu, kunam, polhu, nekaterim vrstam ptic, predvsem pa je pomembna za nekatere nevretenčarje, katerih ličinke so življenjsko odvisne od razvoja na takem viru hrane. Ris je sestavni del biotske pestrosti in je kot njen ključni element za normalno delovanje gozdnega ekosistema nezamenljiv.

 Ris v Sloveniji – včeraj, danes, jutri

Evrazijski ris je naša avtohtona vrsta in na območju Slovenije živi že najmanj 40.000 let. Tako kot z večjega dela Evrope, so tudi iz naših gozdov, risi že enkrat izginili. Na prelomu 19. in 20. stoletja so ga tod iztrebili, saj so ga enako kot druge velike zveri z vsemi možnimi sredstvi preganjali kot škodljivca. Poleg lova in drugih načinov ubijanja sta bila glavna razloga za lokalno izumrtje risa pomanjkanje njegovega naravnega plena (npr. srn) in sklenjenih gozdov, ki jih potrebuje za življenje.

Leta 1973 so lovci risa ponovno naselili. S Slovaške so pripeljali tri pare risov, ki pripadajo isti vrsti kot risi, ki so bili v Sloveniji iztrebljeni. Da so se prepričali, da so risi uspešno prestali prevoz in da so zdravi, so jih zadržali v ogradi (karanteni) sredi Kočevskega Roga. Po 46 dneh so jih izpustili v prostrane dinarske gozdove in že istega leta so opazili risje mladiče, kar je bil prvi znak, da je bila naselitev uspešna. Risja populacija se je kmalu razširila na Hrvaško, po nekaj letih pa tudi v Bosno, Italijo in Avstrijo.

Konec osemdesetih in v devetdesetih letih 20. stoletja se je rast in širjenje populacije ustavilo. V zadnjih desetih letih pa število risov tako v Sloveniji, kot tudi na drugih območjih na katera se je ta populacija razširila, hitro upada. Sicer so risi v Sloveniji stalno prisotni na območju Kočevske, Notranjske, Trnovskega gozda in delu Julijskih Alp. Po ocenah strokovnjakov pa jih v Sloveniji živi le še okoli 15. Zadnjih nekaj let je bila reprodukcija potrjena le na Javornikih in Snežniku. Leta 2011 je bila na Kočevskem sicer s telemetrično ovratnico opremljena risinja »Maja«, ki je imela pomladi 2012 tudi mladiče, vendar pa je risinja poginila zaradi pljučnice in tudi njeno leglo je propadlo. Tako težko rečemo, da je bila reprodukcija na tem območju uspešna. Letos januarja pa je bila v objektiv fotopasti na Goteniški gori na Kočevskem ujeta risinja z mladičem in tako smo po nekaj letih spet potrdili uspešno reprodukcijo na tem območju.

Od leta 1993 je ris v Sloveniji popolnoma zavarovana vrsta. Ker je bilo k nam pripeljanih le šest živali, je v populaciji ves čas prihajalo do parjenja v sorodstvu, kar pa je z upadanjem števila risov, postalo še bolj problemtično. Živali populacije, v kateri pogosto prihaja do parjenja v sorodstvu, imajo namreč zmanjšano sposobnost preživetja in nižjo reprodukcijsko uspešnost potomcev, kar nadalje vodi v še večji upad števila živali v populaciji in na koncu v izumrtje. V takšnih razmerah risa še dodatno ogroža možen krivolov in razdrobljenost njegovega življenjskega prostora, ki mu otežuje gibanje, iskanje hrane in iskanje partnerjev za razmnoževanje in s tem ogroža njegov obstoj. Zato je še posebej pomembno, da ga za soseda sprejmejo rejci drobnice, kljub temu, da občasno lahko povzroči kakšno škodo na drobnici in lovci, ki se morajo biti pripravljeni odpovedati delu divjadi v lovišču.

Za njegov obstoj so pomembna velika, mirna območja, bogata z rastlinstvom in živalstvom. Obstoj zdrave populacije risa je znak, da je okolje v katerm živi ohranjeno in kvalitetno, bogato s parkljarji in primerno naravno vegetacijo, ki nudi dobro zavetje. Takšno okolje je pomembno tudi za mnoge človekove aktivnosti – turizem, lov, rekreacijo. Je izvor hrane rastlinskega in živalskega izvora, hkrati pa neprecenljivo bogastvo.

  • Živi v družini (tropu)
  • Je mesojed
  • Mladiči se skotijo v aprilu
  • Pred človekom se umakne
  • Pri nas je teritorij velik cca. 350 km2

Volk in človek

Volk je v odnosu ljudi do narave vedno zavzemal posebno mesto, saj je zaradi podobnega socialnega načina življenja, lovnih potreb in tehnik, teritorialnosti ter velike vedenjske in ekološke prilagodljivosti človeku skozi vso zgodovino predstavljal sopotnika in tekmeca. Odnos ljudi do volka je zelo različen, saj volk v posameznikih vzbuja različna občutja, vse od sovraštva, tekmovalnosti do občudovanja, le redko pa pusti nas ravnodušne.

Prostoživeči zdravi volkovi po znanih in dokumentiranih podatkih iz Evrope ne predstavljajo nobene grožnje za človeka. V Sloveniji v zadnjih 100-tih letih ni znan noben primer napada volka na človeka.

Volk in njegova vloga v ekosistemu

Ta največji predstavnik družine psov, odrasli pri nas namreč tehtajo okoli 40 kg, je izrazit mesojed in ga uvrščamo v vrh prehranskega spleta. Volkovi živijo v družinah oz. tropih znotraj katerih so si v naravnih razmerah sorodni, saj so praviloma vsi potomci dominantnega para (staršev) med seboj nesorodnih volkov. Življenje v tropu jim omogoča, da so uspešnejši pri lovu, skrbi za mladiče in pri branjenju meja svojega teritorija, saj so izrazito teritorialni. V Sloveniji je povprečna velikost teritorija enega tropa okoli 350 km2. Za primerjavo povejmo, da ima mestna občina Ljubljana dobrih 160 km2.

Volk v različnih ekosistemih opravlja pomembne funkcije, kot so vpliv na številčnost in vedenje parkljarjev (velikih rastlinojedov), naravna selekcija šibkejših posameznikov znotraj populacije plena, stimulacija produktivnosti plenskih vrst, povečanje in časovno porazdeljevanje razpoložljive hrane za mrhovinarje in tako neposredno in posredno sproža spremembe v celi verigi prehranskih spletov imenovanih ekološke kaskade. Volk je poleg evrazijskega risa glavni plenilec prostoživečih parkljarjev v zmernih gozdovih Evrope.

Volk v Sloveniji – včeraj, danes, jutri

V zadnjih stopetdesetih letih so bili volkovi v severnih Dinaridih vsaj trikrat močno zdesetkani. Podatki o odstrelu volkov kažejo na to, da je bil lovni pritisk zelo velik od sredine 18. stoletja do konca prve svetovne, med obema vojnama in po drugi svetovni vojni, ko je populacija verjetno dosegla svoj številčni minimum in je štela le okoli 50 živali. Nikoli pa volk s tega območja ni povsem izginil.

Danes v Sloveniji živi 8 – 10 tropov volkov, od tega teritoriji vsaj štirih tropov segajo preko slovensko – hrvaške meje na območje Goreksga Kotarja. Volkovi v Sloveniji predstavljajo severo-zahodni del dinarsko-balkanske populacije. Populacija poseljuje dinarsko območje od meje z Italijo na zahodu, vzdolž Dinaridov do goratih območij v Grčiji na jugu, na vzhodu pa poseljuje območje Balkana in Rodopov v Bolgariji. Slovenija hkrati predstavlja tudi povezavo med Dinaridi in vzhodnimi Alpami, kar pomeni, da bi volkovi z zahodnega dela Slovenije lahko ponovno naselili Alpe in se tam srečali s populacijo volkov, ki se širi preko Apeninov vse do francoskih Alp. Tak dogodek smo uspeli dokumentirati tekom telemetrične študije v projektu SloWolf, ko je volk Slavc zapustil rodni trop na širšem območju Slavnika in Čičarije in se nato ustalil šele po dobrih 1000 km narejene poti v Regijskem parku Lessinia, kjer je vzpostavil lasten trop in teritorij. Posledično je vitalnost slovenskega dela populacije volka pomembna tudi za nadaljnje širjenje vrste v vzhodno Italijo in južno Avstrijo.

Kljub temu, da ocenjujejo, da je na svetu okoli 200 000 volkov, je njihovo ohranjanje problematično. Volkovi poseljujejo okolja, ki se razlikujejo po ekoloških, kulturnih, političnih in ekonomskih značilnostih. Območje njihove razširjenosti je razdrobljeno v številne prostorske krpe, ki so omejene s političnimi mejami in imajo vsaka svoj način varovanja/upravljanja populacij prostoživečih živali, ne le za volkove. Ta razdrobljenost je ena od groženj, ki opravičuje skrb za ohranjanje volka, ki je sicer izredno iznajdljiva in prilagoldjiva vrsta. Kompleksnost ohranjanja in varstva volkov in tudi drugih velikih zveri, zahteva ne le interdisciplinaren pristop pač tudi čezmejno sodelovanje.

Eden večjih problemov za varstvo in ohranjanje volčje populacije so prav gotovo konflikti, ki jih prožijo s plenjenjem in posledičnim povzročanjem škode na domačih živalih, večinoma na drobnici. V SloWolf projektu smo v primerih dobrih praks raziskali možnosti uporabe različnih učinkovitih načinov varovanja.

Na podlagi slovenske zakonodaje, ki določa varstvo volka (Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur. l. RS, št. 57/93), Bernska konvencija (Dodatek II; Ur. l. RS št. 17/1999), Habitatna direktiva (Dodatek II, Dodatek IV), Washingtonska konvencija (CITES; Dodatek II (Ur. l. RS št 31/1999) in Rdeči seznam ogroženih sesalcev Slovenije – Prizadeta vrsta (E) (Ur. l. RS, št. 82/2002)), izhajajo zakonske pa tudi moralne obveze po učinkovitem, trajnostnem varovanju in upravljanju z volčjo populacijo.

Zaradi kompleksnega socialnega življenja, velikih potreb po prostoru, predvsem pa zaradi potencialnih konfliktov s človekom je upravljanje z volkovi zelo zahtevno. V Sloveniji ni na voljo dovolj velikih neposeljenih gozdnih površin, kjer bi lahko volk živel ločeno od človeka (že en sam trop za svoje preživetje potrebuje okoli 350 km2, zato je sobivanje z ljudmi edina možnost za dolgoročno preživetje te vrste. Za zagotovitev obstoja volkov je ključno ohranjanje ustreznega nivoja tolerance do volka med lokalnim prebivalstvom ter različnimi interesnimi skupinami.

Več o volku in njegovem varstvu si lahko preberete na www.volkovi.si. Vabljeni tudi k ogledu predavanja dr. Mihe Krofla.

  • Živi samotarsko
  • Je vsejed (jé predvsem rastlinsko hrano)
  • Človeka se izogiba
  • Ima izostren sluh in vonj
  • V naselja zahaja zaradi lahko dostopne hrane

Medved in človek

Naš največji predstavnik velikih zveri je pomemben element naravne in kulturne dediščine, ne le v Sloveniji ampak tudi drugod po svetu. Medved je bil v večjem delu srednje in južne Evrope konec 19. stoletja močno zdesetkan, na nekaterih območjih pa celo iztrebljen. Danes se odnos ljudi do te velike zveri spreminja. Tako se v različnih delih Evrope veliko truda vlaga v projekte okrevanja populacij medveda: v Alpah na italijanski in avstrijski strani, v Pirinejih v Franciji, v osrednjem delu Apeninov v Abruzzih, v španski Kantabriji ter v Pindosu in Rodopih v Grčiji.

V osnovi je medved plašna žival, ki se srečanjem s človekom praviloma izogiba. Človeka nikoli ne napade za hrano, ampak le v primeru, ko se čuti močno ogroženega. Pogosto pa medvedi povzročajo škodo na domačih pašnih živalih in nekaterih objektih (čebelnjaki). S tega vidika so tudi konflikti medved – človek najpogostejši, še posebej na območjih s katerih so v bližnji preteklosti medvedje izginili in se zdaj nanje vračajo, ljudje pa so v preteklih desetletjih pozabili na dobre prakse sobivanja s tem velikim kosmatincem. Tako so pozivi po izrednem odstrelu »problematičnih« medvedov na teh območjih pogostokrat povsem neupravičeni, saj običajno problem tiči v neustreznem varovanju živine ipd. in ne v medvedih.

Medved in njegova vloga v ekosistemu

Odnosi med posameznimi, predvsem odraslimi, osebki teh samotarskih živali, temeljijo na medsebojnem izogibanju, razen v času parjenja. Kot večina drugih velikih zveri imajo tudi medvedi velike domače okoliše in se pojavljajo v nizkih populacijskih gostotah.

Medved je oportunistični vsejed. Zanj je značilno, da izbira hrano z največjo hranilno vrednostjo, ki mu je v danem trenutku na voljo. Večji del hrane medveda je rastlinskega izvora (žir, želod, kostanj, lešniki, jagode, borovnice, robide, dren, čemaž itd.) in tako imajo pomembno vlogo pri razširjanju semen z iztrebki. Beljakovinsko bogato hrano medvedu predstavljajo predvsem žuželke (mravlje, ose, čebele, lesni hrošči, minice, rilčkarji) in njihove bube. Kot mrhovinarji pa delujejo tudi »sanitarno«, saj iz okolja hitro »pospravijo« trupla poginulih živali (npr. po hudi zimi ali bolnih živali) in, podobno kot volkovi in risi, zmanjšujejo verjetnost širjenja kužnih bolezni v gozdnem ekosistemu.

Enako kot volk in ris je tudi medved krovna vrsta, kar pomeni, da s tem ko varujemo populacijo medveda, varujemo in ohranjamo tudi njegov življenski prostor, ki je hkrati dom številmi drugim živalskim in rastlinskim vrstam, ki so veliko bolj neopazne in niso tako karizmatične kot vse tri naše velike zveri. Z njihovo »pomočjo« tako lažje postavljamo in dosegamo naravovarstvene cilje ohranjanja okolja in vrst, ki živijo v njem.

Medved v Sloveniji – včeraj, danes, jutri

Kot omenjeno, so tudi medveda, enako kot risa in volka, v 17., 18. in 19. stoletju v večjem delu Evrope iztrebili, saj so jih ljudje preganjali na vse možne načine. Na širšem območju Dinarskega gorstva pa so se medvedi zaradi ustreznega življenjskega okolja, širnih strnjenih gozdov na razgibanem in nepreglednem terenu visokega krasa in tudi naklonjenosti tamkajšnjih ljudi do obstoja te vrste, ohranili.

Slovenski medvedi so del alpsko – dinarsko – pindske populacije, ki zajema območje od vzhodnih Alp v Avstriji in severovzhodni Italiji vse do gorovja Pindos v Grčiji. Kot najzahodnejši del strnjene dinarske populacije slovenski medvedi predstavljajo pomemben vir za naravno rekolonizacijo Alp. Življenjski pogoji v Sloveniji so zelo podobni pogojem v območjih, na katerih lahko najdemo medvede oz. potencialnih območjih njihove prisotnosti v srednji in južni Evropi. Tako je strategija upravljanja z medvedom v Sloveniji pomembna tudi za druge evropske države.

Zaradi velikih prostorskih zahtev (domači okoliši so lahko veliki tudi 1500 km2 in več), oportunistične vsejede narave prehranjevanja, velike mobilnosti in očitne tolerance do prisotnosti ljudi medveda uvrščamo med ranljive vrste. Od leta 1993 je uvrščen na rdeči seznam ogroženih vrst v Sloveniji, ščitijo pa ga tudi številne druge mednarodne konvencije, kot npr. Bernska konvencija.

V gozdno-kulturni krajini, kot jo imamo v Sloveniji, zaradi konfliktov do katerih prihaja, predvsem zaradi plenjenja drobnice, je ohranjanje in upravljanje populacij velikih zveri zelo zahtevna in kompleksna naloga. Za njihovo ohranitev pa je pomembna zlasti toleranca ljudi s katerimi si delijo prostor.

Več o medvedih in raziskavah na medvedu v Sloveniji si lahko preberete na www.medvedi.si

Stran v izdelavi

Stran v izdelavi

  • English