Volk

Sivi volk (Canis lupus)

• Živi v družini (tropu)
• Je mesojed
• Mladiči se skotijo v aprilu
• Pred človekom se umakne
• Pri nas je teritorij velik cca. 350 km²

Volk in človek

Volk je v odnosu ljudi do narave vedno zavzemal posebno mesto, saj je zaradi podobnega socialnega načina življenja, lovnih potreb in tehnik, teritorialnosti ter velike vedenjske in ekološke prilagodljivosti človeku skozi vso zgodovino predstavljal sopotnika in tekmeca. Odnos ljudi do volka je zelo različen, saj volk v posameznikih vzbuja različna občutja, vse od sovraštva, tekmovalnosti do občudovanja, le redko pa pusti nas ravnodušne.

Prostoživeči zdravi volkovi po znanih in dokumentiranih podatkih iz Evrope ne predstavljajo nobene grožnje za človeka. V Sloveniji v zadnjih 100-tih letih ni znan noben primer napada volka na človeka.

Volk in njegova vloga v ekosistemu

Ta največji predstavnik družine psov, odrasli pri nas namreč tehtajo okoli 40 kg, je izrazit mesojed in ga uvrščamo v vrh prehranskega spleta. Volkovi živijo v družinah oz. tropih znotraj katerih so si v naravnih razmerah sorodni, saj so praviloma vsi potomci dominantnega para (staršev) med seboj nesorodnih volkov. Življenje v tropu jim omogoča, da so uspešnejši pri lovu, skrbi za mladiče in pri branjenju meja svojega teritorija, saj so izrazito teritorialni. V Sloveniji je povprečna velikost teritorija enega tropa okoli 350 km². Za primerjavo povejmo, da ima mestna občina Ljubljana dobrih 160 km².

Volk v različnih ekosistemih opravlja pomembne funkcije, kot so vpliv na številčnost in vedenje parkljarjev (velikih rastlinojedov), naravna selekcija šibkejših posameznikov znotraj populacije plena, stimulacija produktivnosti plenskih vrst, povečanje in časovno porazdeljevanje razpoložljive hrane za mrhovinarje in tako neposredno in posredno sproža spremembe v celi verigi prehranskih spletov imenovanih ekološke kaskade. Volk je poleg evrazijskega risa glavni plenilec prostoživečih parkljarjev v zmernih gozdovih Evrope.

Volk v Sloveniji – včeraj, danes, jutri

V zadnjih stopetdesetih letih so bili volkovi v severnih Dinaridih vsaj trikrat močno zdesetkani. Podatki o odstrelu volkov kažejo na to, da je bil lovni pritisk zelo velik od sredine 18. stoletja do konca prve svetovne, med obema vojnama in po drugi svetovni vojni, ko je populacija verjetno dosegla svoj številčni minimum in je štela le okoli 50 živali. Nikoli pa volk s tega območja ni povsem izginil.

Danes v Sloveniji živi 8 – 10 tropov volkov, od tega teritoriji vsaj štirih tropov segajo preko slovensko – hrvaške meje na območje Goreksga Kotarja. Volkovi v Sloveniji predstavljajo severo-zahodni del dinarsko-balkanske populacije. Populacija poseljuje dinarsko območje od meje z Italijo na zahodu, vzdolž Dinaridov do goratih območij v Grčiji na jugu, na vzhodu pa poseljuje območje Balkana in Rodopov v Bolgariji. Slovenija hkrati predstavlja tudi povezavo med Dinaridi in vzhodnimi Alpami, kar pomeni, da bi volkovi z zahodnega dela Slovenije lahko ponovno naselili Alpe in se tam srečali s populacijo volkov, ki se širi preko Apeninov vse do francoskih Alp. Tak dogodek smo uspeli dokumentirati tekom telemetrične študije v projektu SloWolf, ko je volk Slavc zapustil rodni trop na širšem območju Slavnika in Čičarije in se nato ustalil šele po dobrih 1000 km narejene poti v Regijskem parku Lessinia, kjer je vzpostavil lasten trop in teritorij. Posledično je vitalnost slovenskega dela populacije volka pomembna tudi za nadaljnje širjenje vrste v vzhodno Italijo in južno Avstrijo.

Kljub temu, da ocenjujejo, da je na svetu okoli 200 000 volkov, je njihovo ohranjanje problematično. Volkovi poseljujejo okolja, ki se razlikujejo po ekoloških, kulturnih, političnih in ekonomskih značilnostih. Območje njihove razširjenosti je razdrobljeno v številne prostorske krpe, ki so omejene s političnimi mejami in imajo vsaka svoj način varovanja/upravljanja populacij prostoživečih živali, ne le za volkove. Ta razdrobljenost je ena od groženj, ki opravičuje skrb za ohranjanje volka, ki je sicer izredno iznajdljiva in prilagoldjiva vrsta. Kompleksnost ohranjanja in varstva volkov in tudi drugih velikih zveri, zahteva ne le interdisciplinaren pristop pač tudi čezmejno sodelovanje.

Eden večjih problemov za varstvo in ohranjanje volčje populacije so prav gotovo konflikti, ki jih prožijo s plenjenjem in posledičnim povzročanjem škode na domačih živalih, večinoma na drobnici. V SloWolf projektu smo v primerih dobrih praks raziskali možnosti uporabe različnih učinkovitih načinov varovanja.

Na podlagi slovenske zakonodaje, ki določa varstvo volka (Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur. l. RS, št. 57/93), Bernska konvencija (Dodatek II; Ur. l. RS št. 17/1999), Habitatna direktiva (Dodatek II, Dodatek IV), Washingtonska konvencija (CITES; Dodatek II (Ur. l. RS št 31/1999) in Rdeči seznam ogroženih sesalcev Slovenije – Prizadeta vrsta (E) (Ur. l. RS, št. 82/2002)), izhajajo zakonske pa tudi moralne obveze po učinkovitem, trajnostnem varovanju in upravljanju z volčjo populacijo.

Zaradi kompleksnega socialnega življenja, velikih potreb po prostoru, predvsem pa zaradi potencialnih konfliktov s človekom je upravljanje z volkovi zelo zahtevno. V Sloveniji ni na voljo dovolj velikih neposeljenih gozdnih površin, kjer bi lahko volk živel ločeno od človeka (že en sam trop za svoje preživetje potrebuje okoli 350 km2, zato je sobivanje z ljudmi edina možnost za dolgoročno preživetje te vrste. Za zagotovitev obstoja volkov je ključno ohranjanje ustreznega nivoja tolerance do volka med lokalnim prebivalstvom ter različnimi interesnimi skupinami.

Več o volku in njegovem varstvu si lahko preberete na www.volkovi.si. Vabljeni tudi k ogledu predavanja dr. Mihe Krofla.