Medved

Rjavi medved (Ursus arctos)

• Živi samotarsko
• Je vsejed (jé predvsem rastlinsko hrano)
• Človeka se izogiba
• Ima izostren sluh in vonj
• V naselja zahaja zaradi lahko dostopne hrane

Medved in človek

Naš največji predstavnik velikih zveri je pomemben element naravne in kulturne dediščine, ne le v Sloveniji ampak tudi drugod po svetu. Medved je bil v večjem delu srednje in južne Evrope konec 19. stoletja močno zdesetkan, na nekaterih območjih pa celo iztrebljen. Danes se odnos ljudi do te velike zveri spreminja. Tako se v različnih delih Evrope veliko truda vlaga v projekte okrevanja populacij medveda: v Alpah na italijanski in avstrijski strani, v Pirinejih v Franciji, v osrednjem delu Apeninov v Abruzzih, v španski Kantabriji ter v Pindosu in Rodopih v Grčiji.

V osnovi je medved plašna žival, ki se srečanjem s človekom praviloma izogiba. Človeka nikoli ne napade za hrano, ampak le v primeru, ko se čuti močno ogroženega. Pogosto pa medvedi povzročajo škodo na domačih pašnih živalih in nekaterih objektih (čebelnjaki). S tega vidika so tudi konflikti medved – človek najpogostejši, še posebej na območjih s katerih so v bližnji preteklosti medvedje izginili in se zdaj nanje vračajo, ljudje pa so v preteklih desetletjih pozabili na dobre prakse sobivanja s tem velikim kosmatincem. Tako so pozivi po izrednem odstrelu »problematičnih« medvedov na teh območjih pogostokrat povsem neupravičeni, saj običajno problem tiči v neustreznem varovanju živine ipd. in ne v medvedih.

Medved in njegova vloga v ekosistemu

Odnosi med posameznimi, predvsem odraslimi, osebki teh samotarskih živali, temeljijo na medsebojnem izogibanju, razen v času parjenja. Kot večina drugih velikih zveri imajo tudi medvedi velike domače okoliše in se pojavljajo v nizkih populacijskih gostotah.

Medved je oportunistični vsejed. Zanj je značilno, da izbira hrano z največjo hranilno vrednostjo, ki mu je v danem trenutku na voljo. Večji del hrane medveda je rastlinskega izvora (žir, želod, kostanj, lešniki, jagode, borovnice, robide, dren, čemaž itd.) in tako imajo pomembno vlogo pri razširjanju semen z iztrebki. Beljakovinsko bogato hrano medvedu predstavljajo predvsem žuželke (mravlje, ose, čebele, lesni hrošči, minice, rilčkarji) in njihove bube. Kot mrhovinarji pa delujejo tudi »sanitarno«, saj iz okolja hitro »pospravijo« trupla poginulih živali (npr. po hudi zimi ali bolnih živali) in, podobno kot volkovi in risi, zmanjšujejo verjetnost širjenja kužnih bolezni v gozdnem ekosistemu.

Enako kot volk in ris je tudi medved krovna vrsta, kar pomeni, da s tem ko varujemo populacijo medveda, varujemo in ohranjamo tudi njegov življenski prostor, ki je hkrati dom številmi drugim živalskim in rastlinskim vrstam, ki so veliko bolj neopazne in niso tako karizmatične kot vse tri naše velike zveri. Z njihovo »pomočjo« tako lažje postavljamo in dosegamo naravovarstvene cilje ohranjanja okolja in vrst, ki živijo v njem.

Medved v Sloveniji – včeraj, danes, jutri

Kot omenjeno, so tudi medveda, enako kot risa in volka, v 17., 18. in 19. stoletju v večjem delu Evrope iztrebili, saj so jih ljudje preganjali na vse možne načine. Na širšem območju Dinarskega gorstva pa so se medvedi zaradi ustreznega življenjskega okolja, širnih strnjenih gozdov na razgibanem in nepreglednem terenu visokega krasa in tudi naklonjenosti tamkajšnjih ljudi do obstoja te vrste, ohranili.

Slovenski medvedi so del alpsko – dinarsko – pindske populacije, ki zajema območje od vzhodnih Alp v Avstriji in severovzhodni Italiji vse do gorovja Pindos v Grčiji. Kot najzahodnejši del strnjene dinarske populacije slovenski medvedi predstavljajo pomemben vir za naravno rekolonizacijo Alp. Življenjski pogoji v Sloveniji so zelo podobni pogojem v območjih, na katerih lahko najdemo medvede oz. potencialnih območjih njihove prisotnosti v srednji in južni Evropi. Tako je strategija upravljanja z medvedom v Sloveniji pomembna tudi za druge evropske države.

Zaradi velikih prostorskih zahtev (domači okoliši so lahko veliki tudi 1500 km² in več), oportunistične vsejede narave prehranjevanja, velike mobilnosti in očitne tolerance do prisotnosti ljudi medveda uvrščamo med ranljive vrste. Od leta 1993 je uvrščen na rdeči seznam ogroženih vrst v Sloveniji, ščitijo pa ga tudi številne druge mednarodne konvencije, kot npr. Bernska konvencija.

V gozdno-kulturni krajini, kot jo imamo v Sloveniji, zaradi konfliktov do katerih prihaja, predvsem zaradi plenjenja drobnice, je ohranjanje in upravljanje populacij velikih zveri zelo zahtevna in kompleksna naloga. Za njihovo ohranitev pa je pomembna zlasti toleranca ljudi s katerimi si delijo prostor.

Več o medvedih in raziskavah na medvedu v Sloveniji si lahko preberete na https://dinalpbear.eu.