Ris

Evrazijski ris (Lynx lynx)

• Živi samotarsko
• Velikost domačega okoliša je cca 200-300 km²
• Pleni predvsem srnjad
• V Slovenijo ponovno naseljen v sedemdesetih letih 20. stoletja
• Zaradi parjenja v sorodstvu je populacija ogrožena
• Po nekaterih ocenah jih živi v Sloveniji le še okoli 15

Ris in človek

Zaradi samotarskega in prikritega načina življenja se zdi ris mističen in je širše v družbi v primerjavi z medvedom in volkom bistveno manj poznan. Tako o risu med ljudmi krožijo številne zmote. Ena od največjih je, da je ris krvoločna zver, ki žival ubije in spije kri, poje pa le malo mesa. Resnica je ta, da se ris na svoj plen vrača več dni, dokler ne poje vsega kar je zanj užitno oz. mu ga ne »ukrade« kateri od mrhovinarjev. Prav tako ne velja, da risi živijo na drevesih. Ta napačna predstava izvira iz časov, ko so rise lovili s psi pred katerimi so zbežali na drevo. Več o napačnih predstavah o risih lahko najdete v članku naših članov v reviji Lovec na tej povezavi.

Danes je izmed vseh treh naših velikih zveri z vidika človekovih aktivnosti in s stališča javnosti najmanj problematičen. Sicer ris človeku ni nevaren in za primer napada risa na človeka do sedaj ni znanega podatka. V večini evropskih držav je danes zavarovana vrsta, ki jo je treba varovati tudi po Habitatni direktivi EU. V nekaterih državah je danes zakonit lov na risa v manjšem obsegu dovoljen, ponekod pa resno grožnjo predstavlja krivolov.

Ris in njegova vloga v ekosistemu

Ris je največja evropska mačka, saj na severu lahko tehta tudi do 35 kg, pri nas pa imajo le okoli 20 kg. Z izjemo samic z mladiči so to samotarske živali, ki so izrazito teritorialne, pri čemer se teritoriji samcev prekrivajo s teritoriji večih samic, teritoriji istega spola pa se izključujejo. Pri nas se samci gibljejo na območjih velikih od 200 do 300 km², samice pa potrebujejo nekoliko manjša območja. Na severu, kjer je hrane manj, lahko ti tako imenovani »domači okoliši« presegajo 1000 km².

Vse tri naše velike zveri so v dinarskem gozdnem ekosistemu ključne vrste, saj pomebno vplivajo na delovanje ekosistema. Podobno kot volk je tudi ris na vrhu prehranskega spleta in s svojim plenjenjem vpliva na številčnost svojih plenskih vrst, predvsem srnjadi. Letno risi znotraj svojega teritorija uplenijo okoli 50 parkljarjev v rangu velikosti srne. So selektivni plenilci in večinoma plenijo mlajše živali in živali v slabši kondiciji (zaparazitirane, podhranjene, bolne) ter s tem uravnavajo zdravstveno stanje populacije, vplivajo na naravno selekcijo ter na vedenje parkljarjev v naravnem okolju. Če ne bi bilo plenilcev, ki bi omejevali rast populacije rastlinojedov, bi lahko njihovo prekomerna številčnost negativno vplivala na rastlinski pokrov, kar lahko povzroči znatno škodo pri ekonomskem izkoriščanju gozdnega prostora. Tudi ostanki risovega plena imajo pomeben vpliv na delovanje dinarskega gozdnega ekosistema, saj predstavljajo vir mrhovine, ki je na voljo različnim živalim – lisici, medvedu, kunam, polhu, nekaterim vrstam ptic, predvsem pa je pomembna za nekatere nevretenčarje, katerih ličinke so življenjsko odvisne od razvoja na takem viru hrane. Ris je sestavni del biotske pestrosti in je kot njen ključni element za normalno delovanje gozdnega ekosistema nezamenljiv.

 Ris v Sloveniji – včeraj, danes, jutri

Evrazijski ris je naša avtohtona vrsta in na območju Slovenije živi že najmanj 40.000 let. Tako kot z večjega dela Evrope, so tudi iz naših gozdov, risi že enkrat izginili. Na prelomu 19. in 20. stoletja so ga tod iztrebili, saj so ga enako kot druge velike zveri z vsemi možnimi sredstvi preganjali kot škodljivca. Poleg lova in drugih načinov ubijanja sta bila glavna razloga za lokalno izumrtje risa pomanjkanje njegovega naravnega plena (npr. srn) in sklenjenih gozdov, ki jih potrebuje za življenje.

Leta 1973 so lovci risa ponovno naselili. S Slovaške so pripeljali tri pare risov, ki pripadajo isti vrsti kot risi, ki so bili v Sloveniji iztrebljeni. Da so se prepričali, da so risi uspešno prestali prevoz in da so zdravi, so jih zadržali v ogradi (karanteni) sredi Kočevskega Roga. Po 46 dneh so jih izpustili v prostrane dinarske gozdove in že istega leta so opazili risje mladiče, kar je bil prvi znak, da je bila naselitev uspešna. Risja populacija se je kmalu razširila na Hrvaško, po nekaj letih pa tudi v Bosno, Italijo in Avstrijo.

Konec osemdesetih in v devetdesetih letih 20. stoletja se je rast in širjenje populacije ustavilo. V zadnjih desetih letih pa število risov tako v Sloveniji, kot tudi na drugih območjih na katera se je ta populacija razširila, hitro upada. Sicer so risi v Sloveniji stalno prisotni na območju Kočevske, Notranjske, Trnovskega gozda in delu Julijskih Alp. Po ocenah strokovnjakov pa jih v Sloveniji živi le še okoli 15. Zadnjih nekaj let je bila reprodukcija potrjena le na Javornikih in Snežniku. Leta 2011 je bila na Kočevskem sicer s telemetrično ovratnico opremljena risinja »Maja«, ki je imela pomladi 2012 tudi mladiče, vendar pa je risinja poginila zaradi pljučnice in tudi njeno leglo je propadlo. Tako težko rečemo, da je bila reprodukcija na tem območju uspešna. Letos januarja pa je bila v objektiv fotopasti na Goteniški gori na Kočevskem ujeta risinja z mladičem in tako smo po nekaj letih spet potrdili uspešno reprodukcijo na tem območju.

Od leta 1993 je ris v Sloveniji popolnoma zavarovana vrsta. Ker je bilo k nam pripeljanih le šest živali, je v populaciji ves čas prihajalo do parjenja v sorodstvu, kar pa je z upadanjem števila risov, postalo še bolj problemtično. Živali populacije, v kateri pogosto prihaja do parjenja v sorodstvu, imajo namreč zmanjšano sposobnost preživetja in nižjo reprodukcijsko uspešnost potomcev, kar nadalje vodi v še večji upad števila živali v populaciji in na koncu v izumrtje. V takšnih razmerah risa še dodatno ogroža možen krivolov in razdrobljenost njegovega življenjskega prostora, ki mu otežuje gibanje, iskanje hrane in iskanje partnerjev za razmnoževanje in s tem ogroža njegov obstoj. Zato je še posebej pomembno, da ga za soseda sprejmejo rejci drobnice, kljub temu, da občasno lahko povzroči kakšno škodo na drobnici in lovci, ki se morajo biti pripravljeni odpovedati delu divjadi v lovišču.

Za njegov obstoj so pomembna velika, mirna območja, bogata z rastlinstvom in živalstvom. Obstoj zdrave populacije risa je znak, da je okolje v katerm živi ohranjeno in kvalitetno, bogato s parkljarji in primerno naravno vegetacijo, ki nudi dobro zavetje. Takšno okolje je pomembno tudi za mnoge človekove aktivnosti – turizem, lov, rekreacijo. Je izvor hrane rastlinskega in živalskega izvora, hkrati pa neprecenljivo bogastvo.

Več o risih in raziskavah na njih v Sloveniji si lahko preberete na www.lifelynx.eu.