Dinaricum | Dinaricum odisejada imenovana NP Risnjak
15023
post-template-default,single,single-post,postid-15023,single-format-standard,ajax_fade,page_not_loaded,,show_loading_animation,wpb-js-composer js-comp-ver-4.5.2,vc_responsive

Dinaricum odisejada imenovana NP Risnjak

Dinaricum odisejada imenovana NP Risnjak

Na neznanem kraju, ob neznanen času in na neugotovljen način … je bil te dni najbolj poslušan stavek v Sloveniji. Za nekaj članov Dinaricuma, ki smo se 31.5.2013 odpravljali v NP Risnjak neznank ni bilo, le čas je nekatere malce begal in smo se zbirali dosti dlje kot je bilo predvideno. Pa to ni nikogar motilo, kar je bil zelo dober znak, da sledi sproščen vikend.

V večernih urah smo se v Gerovem srečali z uslužbencem NP Risnjak, ki nas je pospremil do 12 km oddaljene koče locirane sredi parka, na kraju, ki nam je bil kljub malce turobnemu vremenu všeč že na prvi pogled. Za dve noči in dva dneva samo naša lesena koča na veliki livadi sredi precej nedotaknjenih gozdov … rajsko. Domačin nam je za dobrodošlico takoj napolnil kozarčke z domačim žganjem, mi pa smo mu seveda prijateljsko dali kontro, s seboj prinešenim materijalom. Degustacija ob debati o trenutno aktualnih temah in planih za naslednja dva dneva, se je zavlekla precej v naslednji dan.

Čeprav vremenska prognoza ni bila pisana na kožo pohodnikom, nas je ob bujenju ne ravno zgodaj zjutraj pričakal dan brez dežja. Plan – po poznem zajtrku se odpravimo na Veliki Risnjak. S svojimi 1528 m je najvišji vrh nacionalnega parka Risnjak, kar je za hribovski narod kot smo Slovenci čisto v redu, če seveda ne obstaja v bližini nič višjega. V pogovornem tempu smo v predpisanem času osvojili vrh, kjer so meni (ne)znanci, ob znanem času, na znanem kraju na neugotovljen način, napolnili nahrbtnik s kamenjem, med tem ko sem sam občudoval razgled na naš Snežnik, spodaj pod nami pa na morje s Krkom in Cresom. S polnim nahrbnikom fosilnega kamenja ob pridušenem hihitanju ostalih smo se spustili do koče kjer je padla odločitev, da imamo še dovolj časa za krožno pot čez Snježnik. K sreči jih je bilo nekaj dovolj pametnih, da so se odpravili v našo brunarico pripravljat paprikaš, ki nas je sestradane pričakal ob povratku. Na Snježniku so nas razveselile cvetoče narcise, ki ne bi bile v sramoto niti naši Golici.

Med samim maršem sestradanih kakšnih tako željenih srečanj s sesalci ni bilo, so nas pa tolažile ptice s svojim petjem. Preletela nas je tudi kozača, katerih smo se poleg velike uharice naposlušali zvečer pri koči. Po krepčilni večerji smo zopet začeli “reševati svet”, kar je privedlo tudi do iniciacije novega člana – obrednega volčjega tuljenja v temno noč. Sam sem pod težo nošenja kamenja in prejšnje dolge noči sicer to prespal, a po pripovedih ostalih udeležencev se je novi član Dinaricuma dobro odrezal.

No, nočno tuljenje je mlade organizme še dodatno utrudilo tako, da je bilo jutranje bujenje vse prej kot s kurami. Zaradi slabih izkušenj s pomanjkanjem hrane iz prejšnjega dne, smo si zadali, da nas taka nevšečnost nikakor več ne bo doletela. Pod parolo “jej, ko je hrana na razpolago” smo že za zajtrk pekli čevape, kotlete, klobase, gobe …. in pospravili zalogo hrane, ki je bila sicer izračunana za 20. prijavljenih. Upam, da tisti, ki ste bili prijavljeni, a se nam žal niste mogli pridružiti, cenite to našo zagnanost.

Okrepčani, če se temu lahko tako reče, smo se nekako odkotalili do avtov in se odpeljali do izhodišča za naš zadnji marš. Po 30 minutah hoje primerne našim polnim želodčkom smo prispeli do konca poti – Izvir reke Kupe. Vredno ogleda, nekateri so v mrzli vodi (7°C) celo namočili svoje nogice in sanjali o kopanju, med tem ko so tisti manj pogumni zabredli v gojzarjih. Med potjo so nas spremljali številni povodni kosi, sive pastirice in bolj običajni gozdni ptiči. Tomaževo izostreno uho je v eni stranski dolinici ujelo petje malega muharja, ki je na povratku razveseljeval s petjem tudi nas ostale, ki smo ga imeli priložnost poslušati prvič.

P.S. Že naslednji vikend se nas je nekaj udeležencev te odisejade dogovorilo in srečalo na izzivanju šakalov v Krakovskem gozdu, a to je že druga zgodba, o kateri bo morda kakšno rekel kdo drug.



  • English