22. marec – svetovni dan voda

22. marec obeležujemo kot svetovni dan voda, ki ga je leta 1992 razglasila Generalna skupščina združenih narodov na konferenci v Riu de Janeiru. Dan je namenjen opozarjanju širše javnosti na omejenost in ogroženost vodnih virov ter ozaveščanju o njihovi pomembnosti in ranljivosti. Tema letošnjega dneva voda je »Voda in trajnostni razvoj«.

Človek ima možnost, da z vodami ravna smotrno, vendar običajno ni tako. Zaradi onesnaževanja in prekomernega izrabljanja vodnih virov se pestrost ekosistemov tekočih voda zmanjšuje mnogo hitreje kot pri kopenskih ekosistemih. Človek s svojim delovanjem povzroča, da so tekoče vode najbolj spremenjeni ekosistemi na svetu in zato bo za obstoj nam primernega življenja potrebno v ospredje postaviti njihovo ohranjanje in varstvo. Bomo to storili pravočasno? Dokler živimo v izobilju, se nam ti problemi zdijo dokaj daleč. Pa so res?

Dinarske reke

Reke so sestavni del pokrajine in so z njo močno povezane. Večina dinarskih rek je povezanih s podzemnimi tokovi, zato lahko večkrat pridejo na površje ali poniknejo. Zaradi podzemnih povezav imajo obsežno zaledje – prispevno območje, so precej vodnate že v izvirih in ob obilnih nalivih pogosto poplavljajo. Te reke imajo kraški značaj, so globoke in počasi meandrirajo skozi pokrajino. Druge dinarske reke imajo hudourniški značaj, hitreje tečejo, spreminjanje njihovega vodostaja pa je bolj predvidljivo, saj je najbolj odvisno od odtoka padavinske vode v strugo. Zaradi zapletene hidrologije pri kraških rekah težje zaznamo človeški vpliv, čeprav je ta prisoten. Človeški vplivi učinkujejo na reke različno glede na njihov značaj, zato moramo z rekami tudi različno gospodariti.

Ljudje se premalo zavedamo pomembnosti povezav rek z njihovim prispevnim območjem in jih neprestano motimo. V neposredni bližini rek delamo njive, gradimo stavbe, ceste in rekam jemljemo prostor. Odstranjujemo obrežno vegetacijo, ki zadržuje škodljive snovi in zmanjšuje njihovo spiranje v reko in nenazadnje v podtalnico, ki jo uporabljamo za pitje. Reke kanaliziramo, pregrajujemo in spreminjamo naravni potek njihove struge. Z vsem tem škodimo tudi sami sebi, saj na to reke vidno odgovarjajo, npr. s pogostejšimi in intenzivnejšimi poplavami. Kraške reke so še posebej ranljivi ekosistemi, zelo občutljivi na različne vire onesnaženja. Posebne hidrološke razmere v kraških rekah lahko povečajo negativne učinke onesnaževanja nanje. Zaradi zapletenih in v veliki meri še nepojasnjenih povezav vodnega toka v kraškem svetu lahko določeno onesnaženje vpliva na številne reke in tudi na podtalnico, ki je z njimi povezana. Z različnimi ukrepi v celotnem prispevnem območju, ne samo neposredno v rekah (npr. z zmanjšanjem intenzitete kmetijstva, varovanjem obrežne vegetacije, omogočanjem poplavnih ravnic in podobno), izboljšujemo kakovost rek na širšem območju in ne samo tam, kjer ta ukrep izvajamo.