Žičnate ograje na državni meji škodujejo populacijam divjadi in ogrožajo velike zveri

V luči dogodkov zadnjih tednov se v Društvu Dinaricum odzivamo na postavitev t.i. tehničnih ovir ob  državni meji s Hrvaško, jim nasprotujemo in opozarjamo na posledice, ki bi jih postavitev žičnate ograje vzdolž celotne meje imela tako za divjad, kot tudi za zavarovane vrste zveri, ki živijo na tem območju. Ker so Dinaridi enoten življenjski prostor, ograja nedopustno posega v populacije prosto živečih vrst na tem območju. Posebej problematične so ograje ob reki Kolpi, še večje težave pa bodo nastale, ko bodo ograje postavljene tudi na Notranjskem, saj gre za območja neokrnjene narave, ki predstavljajo zelo pomemben življenjski prostor prostoživečih živali, od tega mnogih ogroženih in zavarovanih vrst. Hkrati ta območja zaradi svojih naravnih značilnosti predstavljajo majhno grožnjo za nezakonito prečkanje meje.

Območje dinarskih gozdov je življenjski prostor vseh treh vrst velikih zveri – medveda, volka in risa. Telemetrični in genetski podatki  kažejo, da živali državno mejo s Hrvaško redno prečkajo. Tako ima pet od enajstih tropov volkov, ki živijo pri nas, čezmejne teritorije. Ograja teritorije teh tropov deli na dva dela, kar pomeni, da se njihov življenjski prostor omejuje na eno ali drugo stran meje. Za zagotavljanje prehranskih zahtev se bo zato povečala potreba po dodatnem prostoru, kar bi lahko pomenilo povečanje konfliktov s sosednjimi tropi in propad posameznih tropov ter izrazite premike mej sedanje teritorialne razporeditve.

Ker strategije upravljanja z velikimi zvermi v Sloveniji temeljijo na dejstvu, da so naše populacije del večjih dinarsko-balkanskih populacij, bi le-te v primeru postavitve ograje  po celotni meji s Hrvaško  postale bistveno bolj ogrožene in jim zaradi novonastale izoliranosti ne bi več mogli zagotavljati ugodnega varstvenega stanja izoliranih delov populacij. Risi zaradi majhnega izvornega števila osebkov že danes trpijo zaradi posledic visoke stopnje parjenja v sorodstvu, prekinitev genskega pretoka s Hrvaško pa bi še dodatno ogrozila že tako kritično ogroženo populacijo na obeh straneh meje.

Čeprav so tehnične ovire nesprejemljive že z vidika varstva omenjenih vrst na ozemlju Slovenije, sprememba varstvenega stanja njihovih populacij pri nas pa povzroča kršitev mednarodnih obveznosti, ki jih je Slovenija sprejela in Evropske zakonodaje (Habitatna direktiva, Bernska konvencija), predstavlja še večji problem učinek na dolgoročne naravovarstvene cilje na ravni Evropske skupnosti. Slovenija povezuje dve ključni biogeografski regiji, ki definirata velik del našega kontinenta: Dinaride in Alpe. S postavitvijo tehničnih ovir bo tako popolnoma prekinjena povezava med celotnim dinarskim in celotnim alpskim prostorom za vse velike sesalce na ravni, ki je na tem prostoru ne poznamo že 15 000 let, kolikor je minilo od zadnje ledene dobe. Če bodo žičnate ograje v predvidenem obsegu postavljene in bodo dalj časa tudi ostale, lahko dejansko govorimo o naravovarstveni katastrofi epohalnih razsežnosti, kakršne na našem prostoru ne pomnimo.

Tehnične ovire povzročajo tudi neposredne in z etičnega vidika nepotrebne smrtne žrtve živali, ki poginejo v velikih mukah. Ker je že sedanjo, več kot 140 km dolgo ograjo nemogoče učinkovito in redno nadzirati, bi dlje časa poginula divjad in druge (zavarovane) prostoživeče vrste, ujete v žicah,  lahko  delovala kot vaba za zveri. Do večjih težav bo začelo prihajati spomladi, ko bo ograje začelo preraščati in prekrivati rastlinstvo. Ograjo bo takrat tudi bistveno težje odstraniti.

V Društvu Dinaricum opozarjamo, da je z vidika varsta narave najpomembnejša posledica postavitve ograje fragmentacija življenjskega prostora, na katero predvideni omilitveni ukrepi (električni pastir, kemična odvračala) nimajo nobenega vpliva, zato nasprotujemo nadaljnjemu postavljanju žičnate ograje na območjih prisotnosti velikih zveri in opozarjamo, da je obstoječe ograje na kritičnih mestih potrebno čimprej odstraniti.